Ptujski grad se nam danes kaže v podobi, kakršno so izoblikovala stoletja prezidav in dozidav. Najstarejši arhivski vir, ki pripoveduje o ptujskem gradu, je zapis kronista salzburškega nadškofa Konrada I., ki je bil na tem visokem položaju od leta 1106 do 1147. In kakšen je bil Konradov ptujski grad? Imel je reprezentančen palacij, ki se je delno ohranil v današnjem Leslijevem krilu, na zahodni strani predgradja pa je bilo njegovo utrdbeno jedro, veličasten stolp – bergfrid, pozidan po vzoru podobnih obrambnih stolpov v tedanji srednji Evropi.
Z leti se je grajska zasnova razraščala. Podirali so staro, kar je postalo nerabno in zato odveč, obenem pa so zidali novo, tako da je grad postajal čedalje večji in razkošnejši. Pri tem je sodelovala vrsta priznanih arhitektov, od domačih mojstrov do izvedenih Italijanov. Nekdanji hiši podobni palacij se je razrasel v razsežno, podkvasto oblikovano dvonadstropno stavbo z arkadnimi hodniki na dvoriščni strani. Šele v 17. stoletju se je nato podoba gradu v temeljnih potezah znova spremenila in hkrati dokončno izoblikovala. Postal je reprezentativna rezidenca, le osnutki utrdbenega odbora z obzidjem in stolpi so ohranili spomin na čas, ko je bilo tu središče salzburške posesti v Podravju, ko se je tu zbiral cvet tamkajšnjega viteštva in je v grajskih prostorih živelo srednjeveško življenje v vsej pestrosti in
polnosti.
Ob vsem arhitekturnem razkošju in sijaju pa ptujski grad še vedno ostaja velika uganka. Morda vemo o njem več, kot o marsikaterem drugem slovenskem gradu, vendar nam prav obsežna vednost o njem spet in spet postavlja nova vprašanja.
