Iz skromne deželne prestolnice, stisnjene v ozek pas med vznožje grajskega hriba in strugo Ljubljanice, se je v stoletjih razvilo razsežno moderno mesto, slovenska prestolnica. In že stoletja stoluje nad njo njen simbol – ljubljanski grad. Kot plemenita krona vrh oblega, zelenega hriba z roglji, je zleknjen vrh temena. Opazimo ga že od daleč, iz katere koli smeri že prihajamo. Grad so v zadnjih letih temeljito prenovili, pri tem pa se je razkrila tudi del njegove zgodovine. Marsikaj je ostalo zavito v tančico skrivnosti.
Ljubljanski grad je po obliki nekaj posebnega, saj bolj spominja na značilne protiturške tabore kot na srednjeveške grajske zasnove. Trdnega jedra pravzaprav nima, tako da gre v bistvu le za širok obzidni obroč z bivalnimi trakti, ki se prilagaja naravnim, nepravilnim oblikam zemljišča in je na vogalih utrjen s stolpi. Ta obzidni plašč, katerega nastanek postavljajo raziskovalci še v srednji vek, je bil nekoč na vrhu urjen s strelnicami in lesenimi obrambnimi hodniki, v grad pa sta že v gotski dobi držala kar dva samostojna dostopa. Starejši in hkrati najmarkantnejši je bil tisti na strani grajskega grebena, urejen v nadstropju peterokotnega stolpa, do katerega se je prišlo prek mostovža in vzdižnega mostu. Še danes je ohranjen in prav tako ustrezno obnovljen.
O dogajanju na gradu, ki je bil osrednja utrdba v deželi Kranjski, za prva stoletja obstoja nimamo oprijemljivih sporočil. Ta se prično kopičiti šele v 16. stoletju, ko so imeli na njem ujete Turke. V 17. stoletju so tu nastanjevali vojaštvo, nato pa so ga čedalje pogosteje uporabljali tudi za zapore, dokler ga niso leta 1815 docela preuredili v deželno kaznilnico. Med pomembnejšimi jetniki je bil znameniti italijanski pisatelj Silvo Pelico, avtor tudi v slovenščini izdane knjige Moje ječe. Po letu 1905 so grad postopno spremenili v stanovanjsko kasarno, kar je ostal vse do leta 1964. Takrat je končno nastopil čas, ko so ga začeli obnavljati in mu zagotavljati novo namembnost.
Fotografija: sl.wikipedia.org
