Na Bledu se v zrcalni gladini jezera odsvita starodavna božjepotna Marijina cerkev – arheologi so ob izkopavanju našli temelje njenih predhodnic. Krasi pa ga tudi grad. Mogočen in mrk, je skoraj deset stoletij krojil usodo prebivalcev blejskega kota.
Grad Bled je med prvimi, ki so bili izpričani na naših tleh. V darovnici iz leta 1011 beremo, da je kralj Henrik II. podaril Albuinovemu nasledniku Adalberonu, škofu sabionske oziroma tedaj že briksenske škofije, blejski grad s tridesetimi kmetijami in pristavkom, naj se škofu odmeri zemlja drugod, če na Bledu ne bilo toliko kraljeve posesti. Vendar pa se že leta 1004 v neki darovnici omenja praedinum quod dicitur Weldes, kar nekateri že štejejo za prvo omembo gradu.
Grad, ki ga je pred leti uredil arhitekt Tone Bitenc, obiskuje na tisoče turistov. Ves je naličen, prav takšen, kot si ga obiskovalci želijo. Kanček davne romantike – od razgleda po okolici in muzejskih zbirk naprej, vsepovsod je paša za oči. Le tanko opazovanje počasi odbira sestavine, ki segajo v najstarejši čas grajske zgodovine, od tistih, ki so nastale šele v bližni preteklosti.
Pa vendar, izkušeno oko bo že na prvi pogled spoznalo neko posebnost blejskega gradu. Gre za njegovo dvodelnost, kakršna je značilna prav za najstarejše srednjeveške gradove. Na eni strani najožje, najstarejše in najbolje zavarovano grajsko jedro, namenjeno prebivanju grajskega gospoda in v skrajnem primeru njegovo zadnje zatočišče, na drugi strani utrjeno predgradje, prostor pred osrednjim delom gradu, njegova prednja straža, ki pa je rabil za stanovanje služinčadi in za postavitev najnujnejših gospodarskih poslopij. Za obiskovalce je še posebej zanimiva grajska kapela, saj je vsa poslikana. Na bočnih stenah prezbiterija sta upodobljena cesar Henrik II., ustanovitelj blejskega gospostva, in njegova žena. Na stenah ladje je sredi naslikane stebriščne arhitekture še nekaj svetnikov, na baročnem oboku pa je domnevno prizor mučeništva sv. Blaža.
Krog blejskega gradu spleta venec legend. Med najlepšimi in najbolj znanimi je vsekakor tista o grofici, vdovi Polikseni Kreig, in o zvončku, ki naj bi ga bila priskrbela za božjepotno cerkev na otoku. Kdor pozvoni z njim, se mu izpolni želja …
