Nad vasjo Vranje severovzhodno od Sevnice so na podolgovatem 445 m visokem kopastem griču Ajdovski gradec razvaline poznoantične naselbine z zgodnjekrščanskima cerkvama iz 5. – 6.stoletja.
Na Ajdovskem gradcu je v času preseljevanja ljudstev živelo romanizirano staroselsko prebivalstvo.
Zaradi skrite lege hriba in njegove naravne zavarovanosti v nepomembni stranski dolini Save je bil hrib primeren za pribežališče v teh negotovih časih. Mimo Ajdovskega gradca je proti Celju potekala rimska cesta. V rimski dobi je pripadala tukajšnja pokrajina provinci Norik, in sicer območju mesta Celeia (Celje), ki je v pozni rimski dobi postal tudi sedež škofije.
V njenem središču sta stali dve eno ladijski cerkvi. Osrednje mesto na vrhu Ajdovskega gradca je zavzemala zgornja cerkev. Na nekoliko nižji terasi je stala spodnja cerkev, ki je bila sočasno zgrajena. V njej sta ohranjena škofovski sedež in polkrožna klop za duhovnike. Ob njej je bila postavljena krstilnica s šesterokotno krstilno kotanjo. Cerkvene stavbe je obdajalo sedem stanovanjskih hiš in vodni zbiralnik s prostornino 120.000 litrov.
Tovrstni so poznani z večine raziskanih utrdb, vendar je tukajšnji nekaj posebnega. Srečno naključje je hotelo, da se je v stalni vodi nepropustnega zbiralnika ob opustitvi naselbine ohranila celotna lesena konstrukcija, katere ostanke je voda odlično konzervirala. Najdeni so bili deli lesene strešne konstrukcije in ploščadi nad zbiralnikom Ter številni drugi leseni predmeti: iz enega kosa izdolbeno leseno korito, vedra, kolesce s škripca, lestev in cevi. Zbiralnik za vodo je tako znotraj poznoantičnih utrdb najbolj celovito znan objekt, razumljiv v vseh tehničnih nadrobnostih.
Naselbino je obdajalo obzidje z obrambnimi stolpi. V hišah so arheologi izkopali številne predmete za vsakdanjo rabo: lončenino, vretenca za prejo, rožene glavnike, kamnite žrmlje, tehtnice in različno orodje. Med najdbami izstopa bronasta utež v obliki boginje Lune (na naslovni strani), posrebrena skleda tehtnice, srebrna igla – pisalo, amfore kot merniki tekočine in možnar kot mera za razsuto blago (žito, sol). Med stavbami izstopa južno od zgornje cerkve tudi manjša zgradba kvadratne oblike, ki je nedvomno funkcionalno povezana s cerkvijo in zraven ležečim domnevnim bivališčem škofa, saj je bila v celoti centralno ogrevana.
Ajdovski gradec je bil dvakrat nasilno opustošen, kar sta pri izkopavanjih pokazali dve plasti žganine in pepela. Prvi požig je mogoče povezati z roparskim pohodom Hunov na Oglej in Rim, drugi požig in dokončno uničenje naselbine pa s prihodom naših prednikov Slovanov v drugi polovici 6. stoletja.
Ajdovski gradec je eno od večjih starokrščanskih središč na območju Alp in ena bolje raziskanih poznoantičnih višinskih naselbin na Slovenskem. Primerjamo jo lahko z naselbinami kot so Rifnik pri Šentjurju, Ajdna nad Potoki in Korinjski hrib nad Velikim Korinjem. Skupaj z njimi je zadnji glasnik rimske civilizacije na slovenskem ozemlju.
